ADHD

Sindrom pozornosti s hiperaktivnostjo oz. sindrom ADHD se najizrazitejše pojavlja v dobi otroštva. Raziskovalci ugotavljajo, da se najpogosteje pojavlja med tretjim in sedmim letom starosti.

Ta vedno pogosteje opažen sindrom, sindrom ADHD pa danes strokovni delavci delijo na tri tipe, in sicer: hiperaktivno-impulzivni tip, nepozornostni tip, kombinirani tip. Za hiperaktivno-impulzivni tip velja, da se pri otroku pojavljata impulzivna ter hiperaktivna motnja druga ob drugi. Za nepozornosti tip velja, da je otrokova najšibkejša točka ostati pozoren in osredotočen na določene naloge, še posebno tiste za katere otrok ne kaže posebnega zanimanja. Za kombinirani tip sindroma ADHD pa velja, da se vsi simptomi kažejo naenkrat, tako da otroci, ki imajo kombinirani tip ADHD, kažejo znake hiperaktivnosti, impulzivnosti in motnjo pozornosti (Tarver idr., 2014).

Trenutna statistika za omenjen sindrom v populaciji kaže, da naj bi sindrom ADHD prizadel 3% do 9% otrok in mladostnikov ter 4 % odraslih po svetu. Genetski in okolijski dejavniki so tisti, ki naj bi bili krivec za pojavnost sindroma ADHD v dobi razvoja otroka. Sindrom ADHD se lahko izraža na najrazličnejše načine; kako pa se izraža, je odvisno od razvojne faze ter konteksta okolja, v katerem oseba sindromom ADHD živi (Faraone idr., 2015).

Mnogi ljudje, predvsem otroci, ki so diagnosticirani s sindromom ADHD, velikokrat niso zmožni nadzorovati svojega vedenja, prav tako pa se nenehno gibljejo in predvsem velikokrat zaradi svoje impulzivnosti nepotrebno tvegajo.

Pri pojavnosti motnje ADHD gre povsem poudariti to, da tukaj ne gre za posledice slabe, neprimerne vzgoje, temveč za popolnoma drugačno delovanje možganov, kar se odraža v nepravilnem delovanju glavnih nevrotransmitorjev dopamina, noreadrenalina in seratonina, ki za posledico nosijo spremenjeno možgansko valovanje, ter drugačno delovanje predvsem limbičnih možganskih struktur pri osebi z diagnosticirano motnjo ADHD.

Vir:

Tarver, J., Daley, D., & Sayal, K. (2014). Attention‐deficit hyperactivity disorder (ADHD): an updated review of the essential facts. Child: care, health and development, 40(6), 762–774.

Faraone, S. V., Asherson, P., Banaschewski, T., Biederman, J., Buitelaar, J. K., Ramos-Quiroga, J. A., & Franke, B. (2015). Attention-deficit/hyperactivity disorder. Nature Reviews: Disease Primers, 1, 15020.

preberi več

ZNAČILNOSTI OTROK PODTIPA SINDROMA ADHD

Sindrom ADHD je najpogosteje diagnosticiran pri otrocih v obdobju šolanja.

Danes poznamo različne podtipe sindroma ADHD, ki se med seboj razlikujejo po simptomih, ki jih kažejo osebe oziroma otroci. Simptome, ki jih kažejo, tako izraža posamezni podtip sindroma ADHD. Med nje spadajo hiperaktivno/impulzivni tip, nepozornostni tip ter kombinirani tip sindroma ADHD.

Za hiperaktivno/impulzivni tip so predvsem značilni naslednji simptomi:
  • nezmožnost čakanja v vrsti;
  • skakanje v besedo takrat, ko govorijo drugi;
  • velikokrat odgovorijo na vprašanje, še predno je to do konca postavljeno
  • prekomerno govorjenje že v dobi otroštva, prav tako v dobi odraslosti;
  • simptom hiperaktivnosti se pokaže pri nezmožnosti tihega, mirnega igranja ali reševanja nalog;
  • hiperaktivnost se izraža preko tega, da je otrok vedno v gibanju, preko nezmožnosti sedenja na miru;
  • pogosto gibanje telesa, rok in nog v sedečem položaju;
  • pogosto vstajanje in hoja v situacijah, ko se od njega pričakuje, da bo sedel.
PREBERI VEČ
Nepozornostni tip ima za posledico nezmožnost osredotočanja in impulzivnega nihanja razpoloženja. Simptomi nepozornostnega podtipa ADHD so sledeči:
  • neposlušnost;
  • težje se ukvarja z nalogami, ki potrebujejo trajno osredotočenost;
  • nezmožnost dokončanja dane naloge in vzdrževanje pozornosti;
  • pogosta izguba osebnih stvari;
  • očitno slabše organizacijske sposobnosti;
  • nezmožnost načrtovanja, planiranja domačih nalog, opravil, ciljev;
  • pogosta pozabljivost v vsakodnevnih dejavnostih;
  • nered in nezmožnost vzpostavitve reda pri šolskih potrebščinah, pospravljanju sobe, stanovanja.

Da je oseba diagnosticirana z nepozornostnim tipom, mora kazati vsaj šest simptomov, ki nakazujejo na nepozornostni tip (DSM-V, 2013).

Za kombinirani tip sindroma ADHD pa so simptomi v kombinaciji simptomov hiperaktivnega/impulzivnega podtipa ter nepozornostnega podtipa.ž

Vir:
DSM-V-TR, A. P. A. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders.

PREBERI VEČ

PREBERITE VEČ V KNJIGI "BOJEVNIK LUČI"

Didaktični priročnik za lajšanje simptomov sindroma ADHD.
BOJEVNIK LUČI

MOŽGANI IN ADHD SINDROM

DOPAMINERGIČNA TEORIJA PRI SINDROMU ADHD

Dopamin je nevrotransmitor, ki igra pomembno vlogo v predelih, ki uravnavajo delovanje motoričnih funkcij v možganih. Njegov izvor v možganih je v substanci nigri ter ventralno tegmentalnem področju (VTA). Dopamin igra pomembno vlogo pri nagrajevalnem sistemu,  način reguliranja pomembnosti nagrade se skriva v delovanju nukleusa akumbensa. Pot dopamina v nukleusu akumbensu igra pomembno vlogo pri pozornosti ter samemu zanimanju za določeno nalogo in s tem povezano nagrado.

Nevrotransmitor dopamin projektira v dotikalne strukture v človeških možganih. Med dotikalne strukture spadajo tiste, ki so pomembne za motoriko ter zavestno načrtovanje giba. Prav tako pa nevrotransmitor projicira v možganske regije nagradnega sistema ter možganskih struktur, ki igrajo ključno vlogo pri nadziranju čustev, predvsem tistih, ki so pomembna za inhibicijo negativnih čustev. Mezokortikalna dopaminska pot prav tako vključuje predele dorzolateralnega korteksa, katerega funkcija je učinkovitost delovnega spomina. Dopamin ima velik pomen pri pojavnosti negativnih vedenjskih vzorcev pri simptomu ADHD.

Vir:

Bear, M., Connors, B., & Paradiso, M. A. (2020). Neuroscience: exploring the brain, enhanced edition: exploring the brain. Jones & Bartlett Learning.

Del Campo, N., Chamberlain, S. R., Sahakian, B. J., & Robbins, T. W. (2011). The roles of dopamine and noradrenaline in the pathophysiology and treatment of attention-deficit/hyperactivity disorder. Biological psychiatry, 69(12), e145-e157.

Levy, F. (2009). Dopamine vs noradrenaline: inverted-U effects and ADHD theories. Australian and New Zealand Journal of Psychiatry, 43(2), 101-108.

Pinel, J. P. (2009). Biopsychology. Pearson education.

NEVROTRANSMITOR NORADRENALIN PRI SINDROMU ADHD

Noradrenalin je nevrotransmitor, ki nastaja v lokus koreleusu, ki je del retikularne formacije v možganskem deblu. Za retikularno formacijo je znano, da igra pomembno vlogo pri ciklu spanja, budnosti ter zmožnosti vzdrževanja pozornosti pri določeni nalogi. Vpliv nevrotransmitorja noradrenalina se kaže predvsem v kortikalnih strukturah parietalnega režnja in igra veliko vlogo v povezavi s čustvenimi dogodki, regulacijo spomina, prav tako pa ima vpliv na ohranjanje pozornosti. Študije so pokazale, da se prevelika aktivnost receptorjev noradrenalina kaže v vedenju kot pretirana nemirnost. Z različnimi študijami je bilo dokazano, da noradrenalin igra ključno vlogo pri reševanju različnih problemov, da se pri osebah s sindromom ADHD hiperaktivacija noradrenalina kaže kot pretirana nemirnost in nezmožnost osredotočanja na nalogo. Novejše študije nakazujejo, da dejavnost receptorjev noradrenalina igra pomembno vlogo pri sprejemanju informacij senzoričnega tipa iz zunanjega okolja.

Vir:

Bear, M., Connors, B., & Paradiso, M. A. (2020). Neuroscience: exploring the brain, enhanced edition: exploring the brain. Jones & Bartlett Learning.

Del Campo, N., Chamberlain, S. R., Sahakian, B. J., & Robbins, T. W. (2011). The roles of dopamine and noradrenaline in the pathophysiology and treatment of attention-deficit/hyperactivity disorder. Biological psychiatry, 69(12), e145-e157.

Levy, F. (2009). Dopamine vs noradrenaline: inverted-U effects and ADHD theories. Australian and New Zealand Journal of Psychiatry, 43(2), 101-108.

Pinel, J. P. (2009). Biopsychology. Pearson education.