ADHD

Sindrom pozornosti s hiperaktivnostjo oz. sindrom ADHD se najizrazitejše pojavlja v dobi otroštva. Raziskovalci ugotavljajo, da se najpogosteje pojavlja med tretjim in sedmim letom starosti.

Ta vedno pogosteje opažen sindrom, sindrom ADHD pa danes strokovni delavci delijo na tri tipe, in sicer: hiperaktivno-impulzivni tip, nepozornostni tip, kombinirani tip. Za hiperaktivno-impulzivni tip velja, da se pri otroku pojavljata impulzivna ter hiperaktivna motnja druga ob drugi. Za nepozornosti tip velja, da je otrokova najšibkejša točka ostati pozoren in osredotočen na določene naloge, še posebno tiste, za katere otrok ne kaže posebnega zanimanja. Za kombinirani tip sindroma ADHD pa velja, da se vsi simptomi kažejo naenkrat, tako da otroci, ki imajo kombinirani tip ADHD, kažejo znake hiperaktivnosti, impulzivnosti ter prav tako motnjo pozornosti (Tarver idr., 2014).

Trenutna statistika za omenjen sindrom v populaciji kaže, da naj bi sindrom ADHD prizadel 3% do 9% otrok in mladostnikov ter 4 % odraslih po v. Genetski in okolijski dejavniki pa so tisti, ki naj bi bili krivec za pojavnost sindroma ADHD v dobi razvoja otroka. Sindrom ADHD se lahko izraža na najrazličnejše načine; kako pa se izraža, je prav tako odvisno od razvojne faze ter konteksta okolja, v katerem oseba sindromom ADHD živi (Faraone idr., 2015).

Mnogi ljudje, predvsem otroci, ki so diagnosticirani s sindromom ADHD, velikokrat niso zmožni nadzorovati svojega vedenja, prav tako pa se nenehno gibljejo in predvsem velikokrat zaradi svoje impulzivnosti nepotrebno tvegajo.

Pri pojavnosti motnje ADHD gre povsem poudariti to, da tukaj ne gre za posledice slabe, neprimerne vzgoje, temveč za popolnoma drugačno delovanje možganov, kar se odraža v nepravilnem delovanju glavnih nevrotransmitorjev, dopamina, norephinefrina in seratonina, ki za posledico nosijo spremenjeno možgansko valovanje, ter drugačno delovanje predvsem limbičnih možganskih struktur pri osebi z diagnosticirano motnjo ADHD.

 

 

 

 

 

Vir:

Tarver, J., Daley, D., & Sayal, K. (2014). Attention‐deficit hyperactivity disorder (ADHD): an updated review of the essential facts. Child: care, health and development, 40(6), 762–774.

Faraone, S. V., Asherson, P., Banaschewski, T., Biederman, J., Buitelaar, J. K., Ramos-Quiroga, J. A., & Franke, B. (2015). Attention-deficit/hyperactivity disorder. Nature Reviews: Disease Primers, 1, 15020.

ZNAČILNOSTI OTROK PODTIPA SINDROMA ADHD

Sindrom ADHD je najpogosteje diagnosticiran pri otrocih v obdobju šolanja.

Danes poznamo različne podtipe sindroma ADHD, ki se med seboj razlikujejo po simptomih, ki jih kažejo osebe oziroma otroci. Simptome, ki jih kažejo, tako izraža posamezni podtip sindroma ADHD. Med nje spadajo hiperaktivno/impulzivni tip, nepozornostni tip ter kombinirani tip sindroma ADHD.

Za hiperaktivno/impulzivni tip so predvsem značilni naslednji simptomi:
Nepozornostni tip ima za posledico nezmožnost osredotočanja in impulzivnega nihanja razpoloženja. Simptomi nepozornostnega podtipa ADHD so sledeči:

Da je oseba diagnosticirana z nepozornostnim tipom, mora kazati vsaj šest simptomov, ki nakazujejo na nepozornostni tip (DSM-V, 2013).

Za kombinirani tip sindroma ADHD pa so simptomi v kombinaciji simptomov hiperaktivnega/impulzivnega podtipa ter nepozornostnega podtipa.ž

Vir:
DSM-V-TR, A. P. A. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders.

PREBERITE VEČ V KNJIGI "BOJEVNIK LUČI"

Didaktični priročnik za lajšanje simptomov sindroma ADHD.

MOŽGANI IN ADHD SINDROM

DOPAMINERGIČNA TEORIJA PRI SINDROMU ADHD

NEVROTRANSMITOR NORAADRENALIN PRI SINDROMU ADHD

Naši članki na temo ADHD